Prišel sem v leta, ko si nohte strižem zelo težko sam, a za pomoč nisem hotel vprašati nikogar, saj nisem vedel, ali bi mi kateri od družinskih članov hotel pomagati in nohte vsake toliko postriči. Potem pa sem dobil vraščen noht, ki me je zelo bolel. En dan je bila pri meni moja zlata vnukinja, njo sem imel za svojo, res sem jo imel rad, takoj je opazila, da malo šepam in me vprašala, če me boli noga. Takrat nisem mogel niti tiho in sem povedal, da me boli noht.
Takoj je odreagirala, hotela je, da ji pokažem moj noht in ko ga je videla, je takoj vedela, da je to vraščen noht in da ga ona ne bo rešila. Še tisti dan me je naročila na pedikuro in me tja tudi odpeljala. Zaposlene so rešile moj vraščen noht, je bolelo, a sem vedel, da sem v pravih rokah in da moram potrpeti, ker bo potem boljše in res je bilo. Takoj drugi dan, je moj vraščen noht počasi nehal boleti. Sedaj sem imel urejene vse nohte, ker je hčerka rekla na pedikuri, naj mi vse lepo uredijo. Prav dobro sem se počutil, malo je skrbelo, kako si bom nohte lahko urejal naprej sam, če si jih sedaj nisem mogel več in ravno zato sem dobil vraščen noht, ki pa si ga res ne želim več.
Po treh tednih, ko je vnukinja prišla na obisk, mi je brez vprašanja prinesla lavor vode in rekla, da mi bo uredila nohte, od takrat naprej mi ona vedno ureja nohte in jaz sem res hvaležen, moja zlata vnukinja. Starejši ljudje smo lahko res srečni, če nas vnuki radi obiskujejo, če nas imajo radi, če pa še skrbijo za nas, pa je to največja sreča. Jaz to srečo imam. Sedaj ne morem več imeti vraščen noht, ker ona točno ve, kdaj mi mora urediti moje nohte.…