Vsak, ki na svojem telesu občutil, kaj je kemoterapija, ve zelo dobro, kako težka je in kaj vse v telesu lahko uniči. In prav tako ve tudi moja mami. Ko se je kemoterapija izvajala, je bilo res peklensko obdobje zanjo in za vse nas. Ampak se ni predala. Dve leti boja in danes je še vedno tukaj.

Ko je bilo obdobje terapij mimo, je sledilo obdobje rehabilitacije. Takrat je veliko počivala in komaj, da je lahko, karkoli naredila. Njeno telo je bilo zelo izmučeno, ampak volja do življenja je ostala. Po približno leto dni pa je bila mnogo bolje vsak dan. Obrvi, trepalnice in lasje so ji počasi zrasli nazaj in vedno boljše volje je bila. Nekega dne je ugotovila celo, da ima mnogo več las, kolikor jih je imela prej. In bolj, ko se je telo vidno postavljalo nazaj, mnogo boljše volje je bila vsak dan. Sicer mislim, da nihče več ni vedel, kaj bo in zato tudi nismo pričakovali ničesar po tem, ko je bila kemoterapija zaključena. Najbrž je bila tudi zaradi tega vsaka taka malenkost tako velik razlog za veselje, ker nihče ni več nič pričakoval. 

V roku nekaj let si je popolnoma opomogla in tako je lahko vedno bolj uživala življenje. No, nekatere stvari se seveda niso vrnile in se tudi ne bodo, ampak, tiste, ki so ji omogočale dostojno življenje, so se ji. In zato lahko danes zopet normalno živi in predvsem dela stvari, ki jo veselijo. Pravi, da sta bila rak in kemoterapija zanjo budnica, saj ni v življenju delala stvari, ki so ji bile pri srcu. 

Moram priznati, da popolnoma drugače deluje v življenju kakor prej. Stres ji ne pride več tako do živega, kakor ji je včasih, in zna ohranjati mirno in pozitivno vzdušje ne glede na situacijo. In pravi, da sta rak in kemoterapija odgovorna, da je danes še boljša oseba.