Rad se spominjam let, ko sem vozil Peugeot avto in bil srečen. To so bili moji študijski časi in takrat sem najbolj užival v svojem življenju. Ne morem pozabiti teh let, kako sem bil srečen in kako zelo sem se izoblikoval. Postal sem človek, ki je vedel, kaj ima rad, kaj rad počne, kaj ga osreči …

Ko so starši izvedeli, da grem študirat, so bili tako dobri, da so mi kupili avto Peugeot, kar je bilo za tiste čase super, kajti eden izmed redkih sem imel takrat avto. Ko sem se odpeljal od doma, se še danes spominjam, da sem imel avto tako zelo naložen, da nisem prav nič spravil vanj. Starši so mi zaželi srečno pot in jaz se še takrat nisem zavedal, da sem se odpeljal novemu življenju nasproti. 

Ker sem imel eden izmed redkih Peugeot avto, so me veliki prosili za prevoz. Včasih sem dobil občutek, da so nekateri moji prijatelji samo zaradi tega, ker imam avto. Ampak lahko vam povem, da me niti ni motilo. To je bilo obdobje, ko me ni motilo prav nič, ker sem bil nasmejan in srečen. 

Tako me je moj Peugeot vozil sem ter tja, lahko sem šel, kamor sem želel. Kasneje sem se zaljubil v eno dekle in tudi njo sem z veseljem večkrat peljal domov, ker ni imela avta. Tako sem včasih izkoristil priložnost, da sem se lahko z njo družil. 

Čeprav Peugeot ni bil novi avto, ampak je imel kar nekaj let za seboj, me prav nikoli ni pustil na cedilu. To mi je bilo še prav posebej všeč, ker nisem ime nobenih stroškov z njim, kot pa samo to, da sem ga moral tankati. 

Danes so res avti moderni in prestižni, ampak meni do sedaj še noben moderni avto ni dal toliko sreče, kot mi jo je dal moj stari Peugeot avto v študijskih letih.