Saj veste, ko ste v najstniških letih, vam vsaka napaka na vas zdi, da je trikrat večja, pa če tudi izpade simpatično, v tistih letih pubertete žal ne, tako sem si jaz zaradi tankih ustnic vedno želela botoks, to sem staršem tudi omenila, da me tanke ustnice resnično motijo in mi jemljejo samozavest. Starši so me vedno potolažili, da so moje ustnice lepe in da botoks ni zame. 

Tako sem odrasla in šla študirat. Vrata so ti na vseh področjih odprta in lahko delate kar vam je volja. Tako starši nimajo več preveč vpliva na vas. Takrat si ljudje tudi naredijo največ tatujev, ker so si jih vedno želeli in končno je prišel ta čas, da si jih lahko naredijo, prav tako sem jaz študirala, da bi si naredila botoks, ker sem bila glede ustnic še kar nezadovoljna. Zakaj bi bila celo življenje nezadovoljna, če se ustnice dajo lepo povečat, kar mi lahko naredi botoks, tege res nisem razumela. Zato sem šla na prvi posvetovalni pogovor k zdravniku, da bi si dala botoks. Zdravnik me je jemal čisto resno in pogovorila sva se kako bi vse to izgledalo in kakšen bi bil končni izgled ustnic. 

Itak sem bila takoj zato in želela to čimprej. Tako je končno prišel dan, ko sem si dala botoks. Ko sem se pogledala v ogledalo sem bila presrečna, kajti moje ustnice so se videle in niso bile več tako tanke. 

Končno sem lahko vzela v roke šminko in se normalno namazala. Tako mi nikoli ni bilo žal, da sem si dala botoks in še večkrat si ga bom. Sedaj izgledam zase lepša, bolj samozavestna in moje ustnice se vsaki dan bleščijo, ker je botoks poskrbel, da so večje, šminka pa poskrbi, da so lepe in sijoče. Danes sem ponosna na svoje ustnice.